Sindrom prevaranta: zakaj imate občutek, da si uspeha ne zaslužite?

Šef vas na sestanku pohvali pred čisto vsemi. Kolegi mu prikimavajo. Vi se nasmehnete, zamahnete z roko in rečete: »Ah, saj ni bilo nič posebnega.« V glavi pa se vam vrti ena sama misel: samo še malo, pa bodo ugotovili.

Ugotovili, da ne znate toliko, kot mislijo. Da ste imeli srečo. Da ste se preprosto znašli na pravem mestu ob pravem času in da je samo vprašanje časa, kdaj vas bodo razkrinkali.

Če ste ob tem pomislili »ampak pri meni je drugače, jaz res ne znam toliko, kot mislijo«, berite naprej. Prav ta misel je namreč eden najzanesljivejših znakov tega, o čemer govori ta članek.

Pogledali si bomo, kaj je sindrom prevaranta, kako ga prepoznate in zakaj vam več uspeha pri tem ne bo pomagalo. Na koncu pa tudi, kaj vam lahko.

Kaj je sindrom prevaranta?

Izraz sta leta 1978 uvedli psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes. Pri več kot 150 zelo uspešnih ženskah sta opazili presenetljiv vzorec: kljub diplomam, nazivom in priznanjem so bile prepričane, da niso zares sposobne in da so okolico le uspele prepričati o nasprotnem (Clance in Imes, 1978).

Sindrom prevaranta sicer ni uradna diagnoza. Gre bolj za vzorec doživljanja, pri katerem človek svojih uspehov ne more ponotranjiti. Uspeh pripiše sreči, naključju ali drugim ljudem, neuspeh pa vedno sebi.

Danes vemo, da ga doživljajo tako ženske kot moški, od mladostnikov do izkušenih strokovnjakov, pojavi pa se lahko kadarkoli v življenju. Koliko je pogost, je težko reči. V raziskavah se delež giblje od 9 do 82 odstotkov, odvisno od tega, s kakšnim vprašalnikom so merili in koga so raziskovali. Večina raziskav je bila narejena med študenti in zaposlenimi v zahtevnih poklicih, zato natančnega deleža v splošni populaciji ne poznamo. Jasno pa je, da se pogosto pojavlja skupaj z depresijo in anksioznostjo ter je povezan z izgorelostjo in manjšim zadovoljstvom pri delu (Bravata in sod., 2020).

Znaki sindroma prevaranta: se prepoznate?

• Pohval ne slišite ali pa jim zmanjšate vrednost (»saj ni bilo nič takega«).
• Uspeh pripisujete sreči, pomoči drugih ali temu, da ste bili ob pravem času na pravem mestu.
• Pred vsako nalogo se pretirano pripravljate ali pa odlašate do zadnjega trenutka.
• Bojite se, da vas bodo drugi »razkrinkali«.
• Ko nekaj uspe, ne občutite veselja, ampak predvsem veliko olajšanje.
• Na delovno mesto se ne prijavite, če ne izpolnjujete čisto vseh navedenih pogojev.
• Težko prosite za pomoč, ker bi to pokazalo, da nečesa ne znate.
• Pogosto se primerjate z drugimi in vedno znova ugotovite, da so drugi boljši od vas.

Če ste prikimali pri več kot treh, je naslednji del za vas.

Cikel prevaranta: zakaj vam več uspeha ne pomaga

Pauline Clance je pozneje opisala krog, v katerem se ljudje s sindromom prevaranta pogosto znajdejo (Clance, 1985).

Pred novo nalogo se pojavita dvom in tesnoba. Nato sledi ena od dveh poti: pretirana priprava ali odlašanje. Naloga uspe. Pride olajšanje, ki pa ne traja dolgo.

In tu je past. Če ste se pretirano pripravljali, si rečete: »Uspelo je samo, ker sem garal noč in dan.« Če ste odlašali: »Imel sem srečo.« V nobenem primeru uspeh ne potrdi, da ste sposobni. Pohvalo takoj zavrnete, pred naslednjo nalogo pa je tesnoba enaka ali še večja.

Zato vam več dosežkov, na kateremkoli področju, v resnici ne pomaga. Vsak nov dosežek gre skozi isti filter in pride ven kot dokaz, da ste imeli le srečo. Prav zato je treba spremeniti filter, ne pa le dodajati novih dosežkov.

Pet obrazov sindroma prevaranta

Valerie Young, ki se s tem področjem ukvarja desetletja, je opisala pet pogostih oblik (Young, 2011):

• Perfekcionist: vse, kar ni brezhibno, je neuspeh.
• Strokovnjak: dokler ne ve vsega, ni dovolj dober.
• Naravni talent: če mora za nekaj vložiti trud, to pomeni, da ni sposoben.
• Solist: pomoč je znak šibkosti, uspeh šteje le, če ga doseže sam.
• Superjunak: mora biti odličen v vseh vlogah hkrati, v službi, doma in v odnosih.

Večina ljudi se prepozna v eni ali dveh oblikah.

Pogled transakcijske analize: kaj se zgodi s priznanjem

V transakcijski analizi, psihoterapevtskem pristopu, v katerem se izobražujem, govorimo o tako imenovanih »strokes« oziroma znakih priznanja. To so vsi načini, s katerimi drug drugemu sporočamo, da smo opaženi: pohvala, nasmeh, zahvala, pa tudi kritika.

Claude Steiner je opisal nenapisana pravila, ki se jih mnogi naučimo že v otroštvu: ne prosi za priznanje, ne sprejmi ga, ko ga dobiš, in ga ne daj sam sebi (Steiner, 1971). Pri sindromu prevaranta sta posebej glasni zadnji dve. Pohvala pride, a se od nas kar odbije. Lastnega uspeha pa si ne smemo priznati, ker bi to pomenilo, da smo domišljavi ali naduti.

Za takim vzorcem se pogosto skriva zgodnja izkušnja, da je bila ljubezen ali pozornost pogojena z dosežki. Ali pa okolje, v katerem je bilo varneje biti skromen kot opažen. Te izkušnje so takrat morda imele smisel, danes pa vas lahko ovirajo.

Kaj pomaga pri sindromu prevaranta

Iskreno povedano: raziskav o tem, kateri pristopi najbolj pomagajo, je še malo (Bravata in sod., 2020). Iz klinične prakse pa vemo, da se vzorec da spremeniti. Tukaj je šest korakov, s katerimi lahko začnete.

1. Poimenujte ga. Ko se pojavi misel »zdaj bodo ugotovili«, si recite: »To je sindrom prevaranta.« Že to postavi mejo, preden se začnete izgubljati v neskončnem krogu misli.
2. Ločite občutek od dejstva. »Počutim se kot prevarant« ni isto kot »sem prevarant«. Občutki so resnični, niso pa vedno resnica.
3. Zbirajte dokaze. Ustvarite mapo, v katero shranjujete pohvale, zahvale in dosežke. Ko pride dvom, jo odprite.
4. Vadite sprejemanje pohvale. Ko vas naslednjič kdo pohvali, recite samo: »Hvala.« Brez »ah, saj ni bilo nič«. Opazujte, kako neprijetno vam je ob tem. In kar je najpomembneje: vztrajajte.
5. Delite svoje občutke. Sindrom prevaranta živi prav od skrivanja. Ko o njem spregovorite z nekom, ki mu zaupate, boste pogosto slišali: »Res? Tudi jaz se tako počutim.«
6. Poiščite podporo, ko vas ovira. Če zaradi tega izgorevate, se izogibate priložnostim ali vas spremljata stalna tesnoba in slabo razpoloženje, je to znak, da je čas za pogovor s strokovnjakom. V psihoterapiji lahko raziščete, od kod ta vzorec izvira, in ga postopoma spremenite.

Če razmišljate, ali je psihoterapija prava pot za vas, vam bo morda pomagal članek Kako vem, ali je psihoterapija zame?

Sklep

Naslednjič, ko vas bodo na sestanku pohvalili, poskusite nekaj novega. Ne zamahnite z roko. Recite samo »hvala« in opazite, kaj se zgodi v vas.

Občutek prevaranta ni dokaz, da ste prevarant, ampak zgodba, ki ste jo nekoč sprejeli za svojo. In zgodbe se da vedno napisati na novo.

Če bi radi to zgodbo raziskali v varnem prostoru, me lahko kontaktirate za uvodni pogovor.

Pogosta vprašanja